Kopališče Kropa od začetka do danes
Z organiziranim športom so se Kroparji prvič srečali par let pred prvo svetovno vojno, ko je bilo na dvorišču tedanje šole postavljeno prvo igrišče s telovadnim orodjem. V naslednjih tridesetih letih je šport v Kropi dosegel zavidljivo raven: nasproti spodnjega bajerja so domačini zgradili odprto igrišče na katerem so sprva gojili predvsem orodno telovadbo in atletiko, kasneje pa se je vse bolj uveljavljala odbojka pa tudi košarka. Pozimi je bilo izredno priljubljeno alpsko smučanje in skoki pa tudi drsanje in sankanje. Tudi plavanje Kroparjem, predvsem otrokom in mladini ni bilo neznano saj so za to priljubljeno rekreacijo uporabljali tolmune na sotočju Kroparice in Lipnice.
Leto 1952/53
Po koncu druge svetovne vojne je športna dejavnost ponovno zaživela v društvu TVD Partizan Kropa. V društvu je konec štiridesetih let Filip Legat dal pobudo za izgradnjo letnega kopališča, ki jo je takoj podprla skupina somišljenikov na čelu z Justinom Ažmanom. Za pomoč so zaprosili inženirja Stanka Bloudka, starega znanca Krope, ki je že pred vojno pripravil načrte za smučarsko skakalnico za Jarmom. Po pripovedovanju Justina Ažmana je Bloudek po tehtnem pregledu določil prostor za gradnjo kopališča z besedami: »Takrat, ko je Bog Kropo delal, je rekel, tu bo pa kopališče.« Bloudek se je odločil za gradnjo kopališča v izmeri polovice olimpijskega bazena (25x13 m). Pri gradnji, ki se je pričela leta 1950 je s prostovoljnim delom ob vsestranski podpori in finančni pomoči tovarne Plamen sodelovala celotna Kropa in posamezniki iz okoliških vasi. Čeprav kopališče še ni bilo povsem dokončano je bilo slavnostno odprto leta 1952. Za to priložnost so kroparski umetniški kovači pod vodstvom mojstra Jožeta Bertonclja izdelali kovanega zmaja, ki še danes krasi kopališče. V naslednjih letih so bila ob kopališču urejeni še spremljajoči objekti ter igrišče za košarko, atletska steza in nogometno igrišče ter še ena, dvajset metrska smučarska skakalnica. Leta 1998 je nabor igrišč zaokrožil prostor za odbojko na mivki. V letu 1973 so bila na kopališču prvič izvedena večja obnovitvena dela. Celoten kompleks je že od začetka v upravljanju TVD Partizan (od leta 1970 dalje ŠD Plamen), katerega člani so z neštetimi prostovoljnimi urami dela skrbeli, da je priljubljeni »bazen« vsako leto lahko odprl svoja vrata. Vse do novega tisočletja.
Leto 2000
Ob prelomu tisočletja kroparsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim standardom in po pol stoletja mu je grozilo celo zaprtje. Na srečo pa so prizadevanja posameznih domačinov to preprečila in s finančno pomočjo občine Radovljica se je pričela temeljita obnova. Velikost bazena je ostala enaka, znižala pa se je globina vode, zaradi novih pogojev je bila odstranjena skakalnica, obnovljeni so bili tlaki, otroški bazen…Tako je »bazen« v novi preobleki junija 2002 ponovno odprl svoja vrata. Obnova pa s tem ni bila še dokončana saj še vedno ni bil rešen problem ogrevanja vode. To je prišlo na vrsto šele pred sezono 2011, ko je bilo kopališče opremljeno s toplotno črpalko.
Sodobno urejeno kopališče Kropa tako stopa že v sedmo desetletje delovanja in je s celotno ponudbo, ki jo zaokrožajo športna igrišča in prostor za piknike priljubljeno poletno zbirališče za domačine in obiskovalce s celotne Gorenjske.
Leto 1952/53
Po koncu druge svetovne vojne je športna dejavnost ponovno zaživela v društvu TVD Partizan Kropa. V društvu je konec štiridesetih let Filip Legat dal pobudo za izgradnjo letnega kopališča, ki jo je takoj podprla skupina somišljenikov na čelu z Justinom Ažmanom. Za pomoč so zaprosili inženirja Stanka Bloudka, starega znanca Krope, ki je že pred vojno pripravil načrte za smučarsko skakalnico za Jarmom. Po pripovedovanju Justina Ažmana je Bloudek po tehtnem pregledu določil prostor za gradnjo kopališča z besedami: »Takrat, ko je Bog Kropo delal, je rekel, tu bo pa kopališče.« Bloudek se je odločil za gradnjo kopališča v izmeri polovice olimpijskega bazena (25x13 m). Pri gradnji, ki se je pričela leta 1950 je s prostovoljnim delom ob vsestranski podpori in finančni pomoči tovarne Plamen sodelovala celotna Kropa in posamezniki iz okoliških vasi. Čeprav kopališče še ni bilo povsem dokončano je bilo slavnostno odprto leta 1952. Za to priložnost so kroparski umetniški kovači pod vodstvom mojstra Jožeta Bertonclja izdelali kovanega zmaja, ki še danes krasi kopališče. V naslednjih letih so bila ob kopališču urejeni še spremljajoči objekti ter igrišče za košarko, atletska steza in nogometno igrišče ter še ena, dvajset metrska smučarska skakalnica. Leta 1998 je nabor igrišč zaokrožil prostor za odbojko na mivki. V letu 1973 so bila na kopališču prvič izvedena večja obnovitvena dela. Celoten kompleks je že od začetka v upravljanju TVD Partizan (od leta 1970 dalje ŠD Plamen), katerega člani so z neštetimi prostovoljnimi urami dela skrbeli, da je priljubljeni »bazen« vsako leto lahko odprl svoja vrata. Vse do novega tisočletja.
Leto 2000
Ob prelomu tisočletja kroparsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim standardom in po pol stoletja mu je grozilo celo zaprtje. Na srečo pa so prizadevanja posameznih domačinov to preprečila in s finančno pomočjo občine Radovljica se je pričela temeljita obnova. Velikost bazena je ostala enaka, znižala pa se je globina vode, zaradi novih pogojev je bila odstranjena skakalnica, obnovljeni so bili tlaki, otroški bazen…Tako je »bazen« v novi preobleki junija 2002 ponovno odprl svoja vrata. Obnova pa s tem ni bila še dokončana saj še vedno ni bil rešen problem ogrevanja vode. To je prišlo na vrsto šele pred sezono 2011, ko je bilo kopališče opremljeno s toplotno črpalko.
Sodobno urejeno kopališče Kropa tako stopa že v sedmo desetletje delovanja in je s celotno ponudbo, ki jo zaokrožajo športna igrišča in prostor za piknike priljubljeno poletno zbirališče za domačine in obiskovalce s celotne Gorenjske.